Novembra je kulturni dan četrto- in petošolcev popestril pisatelj, prevajalec in komik Boštjan Gorenc Pižama. Šolski novinarji smo izkoristili to priložnost in z njim opravili kratek pogovor.
Luka Škrlec je pogovor posnel, prisluhnite mu:
Tudi Luka Sušnik mu je postavil tri vprašanja:
Pižama: Pah, samo tri, meni so pa rekli, da bo težko :) Izvoli.
Luka: Ali berete svoje knjige, ko jih izdajo, in kako se ob tem počutite?
Pižama: Ja, seevda jih potem tudi kdaj berem. Predvsem otroške knjige berem ali pripovedujem publiki na nastopih. Sicer pa pri teh otroških knjigah bolj uživam v ilustracijah. Kar recimo Igor Šinkovec naredi iz mojih pravljic, se meni zdi tako čudežno. Jaz sem samo neke besede napisal, on pa najde neke pisane fantazijske svetove noter in je čisto hudo. Dostkrat pa se mi zgodi med branjem prevoda, ki sem ga ustvaril pred 10, 15 leti, da si rečem: »Vau, a to besedo sem poznal?« To je predvsem pri kakšnih finih, starinskih slovenskih besedah, za katere moram danes pogledati v slovar.
Luka: Prebrali smo, da ste študirali angleščino. Kakšen učitelj bi bili, če bi vas pot zanesla v šolo?
Pižama: Nekaj časa sem dejansko delal kot učitelj in lahko se pohvalim, da je ena naljubših stvari, ki se mi je zgodila to, da je prišla k meni ena mama in vprašala, kaj sem naredil z njenim otrokom. Prvič ga je namreč videla, da ima urejen zvezek, stvari napisane z več barvami in da celo dela nalogo.
Meni se je zdelo, da moraš kot učitelj gledati, koliko se učenec potrudi pri predmetu in koliko pokaže volje za sodelovanje ter predvsem, kakšno je znanje. Stvari, ki niso v razredu, ne smejo vplivati na oceno. Sem pa takrat v svojo malo redovalnico zafrkantsko dajal minuse za prilizovanje. Nisem maral prilizovanja, želel sem, da pokažejo, koliko znajo.
Luka: Velika težava za učence je pisanje spisov, zato me zanima, ali nam lahko posredujete tri nasvete, kako napisati čim boljši spis.
Pižama: Brati je treba, da si oblikujete besedni zaklad. Treba je znati oblikovati misli in tega se naučimo z branjem. Ko ti prebereš nekaj knjig, se ti besedišče poveča, vidiš, kako so zgrajena besedila, kako se začne pripovedovati, kako gradiš zgodbo in kako jo zaključiš. Skratka, branje je zagotovo najpomembnejši nasvet.
Za tem je vaja. Ko ti učiteljica da za vajo pisanje spisa, ga napiši.
Tretja stvar pa je, da na dan ocenjevanja doma rečeš, da imaš vročino in ti napišejo opravičilo :)
Nikakor pa ne uporabljate ChatGPT za pisanje spisa, ker je to ah, oh, uh … !!!
(Op. Boštjana Gorenca: »Bralci, ravnokar sem bruhnil po telefonu, s katerim me snemajo.«)
Inel Aličajić pa je Boštjanu Gorencu dal PETKO. To je list s petimi kratkimi vprašanji, na katera mora vprašani čim hitreje odgovoriti.
Jaz sem tako star, da rečem Mesto rdečega prahu :) Drugače pa Anže Kopitar, imava istega dobavitelja podočnjakov.
Hmmmm, predmet funkcionalnega branja. Pa to ne bi bil predmet z ocenami, nujen pa bi bil, da bi se naučili, kako brati, ker danes vsi letamo po internetu in samo klikamo in beremo naslove ter se ne poglobimo. Nekaj takega bi potrebovali – kako se ustaviti in kako se poglobiti.
Mislim, da je to bilo bolj pesmica, in sicer Kaj je videl Mižek Figa. Med pravljicami pa mogoče ena, ki sem jo sicer odkril malo kasneje, pri devetih, desetih letih: Lubomir Feldek - Modra knjiga pravljic. Notri je bila pravljica o Janku in Metki, ki si nista umivala zob.
Za en dan nazaj, da bi lahko imel še enkrat nastop tukaj, ker je bilo zelo dobro :)
Huh … lenivec, ker bi se končno malo odpočil. Visel bi na drevesu in bil aaaa … izi izi … Ali pa mogoče kakšen enoceličar, mogoče ameba. Ko bi se preveč zredil, ne bi imel težav, ampak bi se samo na pol dal in bi bila dva ter se pogovarjala med sabo :)