»Več stvari spoznaš, bolj bogat je tvoj svet«
Avtorice: Minela Huseinbašić, Katarina Mladenović, Hana Zorić
6. februarja smo imeli na naši šoli kulturni dan za učence od 3. do 9. razreda. Obiskali so nas: Marta Zore, Gojmir Lešnjak Gojc, 2 glasbenika, še ena pevka in en plesalec. Popeljali so nas skozi zgodovino glasbe. Všeč nam je bilo, da smo bili po dolgem času tako množično zbrani v dvorani, pripravili so celo tribune, tako da smo imeli občutek, da smo na pravem koncertu.
Po nastopu smo za pogovor prosile Marto Zore (M) in Gojmirja Lešnjaka Gojca (G), z veseljem sta privolila in polurno druženje je minilo, kot bi mignil.
1. Od kod ideja za sodelovanje? Ko delaš v paru, naletiš na težave. Ali jih vidva imata in kako jih rešujeta?
G: To vprašanje tudi mene zanima, zato prepuščam besedo Marti, da vidim, zakaj je prav mene izbrala.
M: Pred 25 leti sem ga povabila k snemanju otroškega projekta Zvonček, on je igral fantka, jaz njegovo sestrico. Takrat sem ugotovila, da se dobro ujameva – je zabaven, brihten, vse mi je bilo všeč. Pred približno 6 leti pa sem dobila idejo za nastope v šolah.
G: Še vedno me zanima, zakaj si ravno mene izbrala.
M: Zdel si se mi primeren. V eni predstavi sem te videla nastopati in zdel si se mi smešen. Jaz rabim tako pozitivno energijo, da je človek za štose. Tako me je prepričal.
G: No, ker je bilo v vprašanju tudi, kako rešujeva spore … Zaenkrat jih ne rešujeva, ker jih nimava.
M: Veva, da se je treba pogovarjati. Sva izkušena na mnogih področjih in veva, da se je treba poslušati.
G: Bistvo je, da moram njo ubogat. (smeh)
2. Na zgodovino glasbe se očitno dobro spoznata. Če bi imela časovni stroj, v katero obdobje bi se popeljala?
G: Skočil bi k Mozartu, je začetnik rokenrola, začetnik zelo sodobnega razmišljanja o glasbi, bil je izjemen. No, bili so še mnogi drugi, on pa je bil na tisti simpatični meji med zelo poslušljivim in zahtevnim ustvarjanjem.
M: Lahko še jaz odgovorim, ker mi je strašno všeč to vprašanje? Jaz se sicer klanjam Mozartu in se strinjam z Gojcem, a vseeno ne bi živela v tistem času, ker so bile ženske brez pravic, imele so grozne obleke. To obleči, je bila katastrofa, približne občutke doživljam, ko moram obleči kako posebno obleko za nastop, kot v današnjem kratkem prikazu opere. Hvala lepa, nikoli!
Od vseh zgodovinskih obdobjih bi živela točno zdaj. Čeprav gre lahko z internetom vse v minus, a če ga uporabljaš z glavo, ti prinese ogromno. Na tak način se lažje povežeš z ljudmi po celem svetu, prej si bil odvisen od založb, zdaj je mnogo lažje, saj je splet lahko tvoj neskončni oder. Jaz sem v vaših letih trpela, ker je bilo vse tako nedosegljivo.
G: Jaz bi se še v kak čas preselil, npr. v 1900 v Pariz, v Harlem, v džez sceno.
M: Tudi jaz, a bi vseeno želela imeti možnost, da se vrnem v sedanjost.
3. Kakšno je vajino mnenje o današnji glasbi? Zdi se nam, da je bolj pomemben videz in dober ritem, kot pa besedilo, ki je v ozadju ali pa ga sploh ne razumemo.
G: Z vsem navedenim se zelo strinjam, mislim, da je današnja mega proizvodnja velika težava.
M: Ja, žal je poudarek res na 'joške ven'. Ko slišim neko novo pesem, nočem videti posnetka, ker jo hočem samo poslušati.
G: Tudi ta, ki je zdaj dobila grammyja, to je živ 'dolgcajt'. Ni nek vokal … nič. (Po intervjuju smo ugotovile, da je mislil na Miley Cyrus, in bile presenečene, da natančneje spremlja sodobno glasbo kot me :))
M: Moramo vedeti, da so različni okusi, a se okus lahko tudi prevzgoji. Spomnim se, da mi je v vaših letih učitelj na koncu šole poklonil ploščo, na njej je bila klasična glasba. Jaz sem debelo gledala, to mi ni bilo blizu, ampak takrat sem rekla: »Ne. Mnogi to občudujejo, zato nekaj mora biti na tem.« Načrtno sem vsak dan poslušala ploščo in še zdaj ne morem verjeti, da sem naenkrat začutila to glasbo.
Več stvari spoznaš, bolj bogat je tvoj svet. Ves čas moramo biti odprti. Enako je bilo z baletom, sprva so mi bili smešni nastopajoči v pajkicah, a s časom sem ga vzljubila. Zato tudi rada kažem vse te različne stvari, kot danes opero, a mogoče se lahko najdejo tisti, ki jim bo to všeč. Raznolikost nas bogati.
4. Ob kulturnem prazniku je na mestu vprašanje: Kako gledata na položaj kulture v današnji družbi?
(tišina in vzdihi)
G: Prepoznavnost naroda je kultura, nič drugega. Umetniki nesejo dober glas po vsem svetu, tudi športniki, npr. Dončič je naredil ogromno za prepoznavnost Slovenije, več kot vsi politiki do zdaj.
Politike, ki ne razumejo tega, da je kultura najpomembnejša za narod, je bolje odstraniti, da ne bi mogli vplivati na naše življenje.
Kultura daje obraz narodu.
5. Gospa Marta, ker smo v šoli, eno šolsko vprašanje. Kot glasbenica, ki veliko dela z mladimi, zagotovo lahko poveste, kaj bi spremenili pri pouku glasbe.
M: Hudo mi je, da je pouk glasbe pisanje, pisanje, pisanje in učenje o lestvicah, ki za običajnega človeka niso bistvene. Več bi lahko bilo svetovne glasbe, ne le evropskih klasikov. Predvsem pa bi morali več poslušati glasbo, tudi veliko glasbe v živo.
A vem, da učitelji sami težko to spremenijo, to je stvar ministrov. Zelo boleče dejstvo pa je, da je glasba ponekod najmanj priljubljen predmet, to bi moral biti najljubši!
(Med pogovorom je večkrat pohvalila svojo nekdanjo učenko, našo učiteljico glasbe, Metko Gregorič, in povedala, da glede na njeno petje in odnos do njega, pri nas zagotovo ni tako hudo, kot je na drugih šolah :))
6. Podobno vprašanje imamo za vas, gospod Lešnjak. Izvedele smo, da ste študirali slovenščino, kaj bi torej spremenili pri pouku slovenščine.
G: Jaz sem imel dve izkušnji, a vidite, dvojino sem uporabil! :) V osnovni šoli sem imel najhujšo učiteljico, ki ni razumela moje disleksije in je za vse tri učence s takimi težavami, mislila, da smo lenuhi, manj sposobni.
Na srednji šoli pa sem imel največjega pedagoga, kar sem jih srečal v življenju, profesor Tone Vrhovšek je bil, in zaradi njega sem šel študirat slavistiko in sem danes učitelj slovenskega jezika in knjižničar po osnovni izobrazbi, nato sem šel še na AGRFT (Akademija za gledališče, radio, film in televizijo). Ta profesor je imel tako privlačna predavanja, zato jaz ne bi šel na vsebino, ampak na učitelja.
Vsak, ki želi biti učitelj, bi moral imeti rad otroke, zavedati bi se moral, da je 'biti učitelj' posebno poslanstvo, ne le služba, ampak način življenja.
Na osnovni šoli bi morala biti na prvem mestu vzgoja, šele nato izobraževanje. Če se naučiš, kaj je prav in kaj je narobe, se boš že kasneje naučil tudi nekih bolj specialnih znanj.
To je bil naš prvi intervju in zagotovo si ne bi mogle želeti boljših sogovornikov od ge. Marte in tovariša Gojca, kot sam pravi. Njegovi zabavni komentarji so pregnali začetno tremo, še bolj pa smo se sprostile ob iskrenem in zelo nalezljivem smehu ge. Zore.
Ob slovesu sta pohvalila naša vprašanja, ki so se jima zdela zanimiva, in z veseljem pozirala za skupinsko fotografijo.