Bila je jesen.Temperature so se znižale. Listi na drevesih so že porumeneli in tudi odpadli. Živali so pridno nabirale pridelke za zimo. Tudi zajček je bil priden in nabiral zalogo hrane.
Odšel je do bližnjega polja, da bi pogledal, ali je tam kaj hrane. Našel je veliko sadja in zelenjave in napolnil svojo košaro. S težkim tovorom je odšel do doma. Vso pot ga je opazovala lisica. Hotela mu je ponagajati, zato je na poti izkopala veliko luknjo. Da je ne bi opazil, jo je pokrila z vejami in listi. Ko je šel zajec mimo nje, ga je zvitorepka vabila k sebi in vprašala: „Zajček, ali imaš kaj časa, da bi se igrala?“ Zajček je odgovoril: „Oprosti, lisica, nimam časa za igranje, imam veliko dela.“ Zajec je vedel, da verjetno kaj naklepa, zato je odšel po drugi poti. Od dolgčasa je lisica hitro zaspala.
Ko je zjutraj vstala, je hotela oditi na sprehod. Na luknjo, ki jo je izkopala za zajca, je pozabila in sama padla vanjo.
Nauk basni je: Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.
Avtor: Din Pajić